NESPEČNOST

Z besedo nespečnost opisujemo motnje spanja kot so težave na začetku spanja, prebujanje čez noč, prezgodnje zbujanje in zbujanje z občutkom nespočitosti.

Motnje spanja so ena najpogostejših nepravilnosti, s katerimi se soočajo zdravniki v svoji praksi. Vsaj polovica odraslih ima občasno težave s spancem.

Znaki in Simptomi

Poznamo dve najosnovnejši vrsti nespečnosti. Pri prvem tipu nespečnosti oseba težko zaspi, za drugi tip nespečnosti pa je značilno pogosto prebujanje tekom noči in (pre)zgodnje zbujanje. Zjutraj je oseba, ki ima težave s spanjem utrujena in nespočita. Utrujenost se vleče tudi čez dan in je vzrok za razdražljivost, povečano občutljivost na bolečino in pretiran apetit.

Vzroki

Najpogosteje so vzroki za nespečnost psihološki. Oseba, ki ima težave s spanjem je lahko depresivna, anksiozna oziroma tesnobna ali napeta.  Stres in zaskrbljenost motita sposobnost, da bi globoko spali. Poleg psiholoških vzrokov na nespečnost vpliva še različna hrana in pijača ter zdravila. Če menimo, da težave s spanjem niso povezane z našim notranjim, psihičnim počutjem, moramo pomisliti še na druge dejavnike, ki povzročajo nespečnost. Številne sestavine v hrani in pijači (na primer kofein) in številna zdravila (na primer aspirin) namreč lahko povzročajo težave s spanjem. Poleg sestavin v hrani, pijači in v zdravilih povzročajo težave s spanjem tudi bolezni, ki nam zaradi neprijetnih simptomov (na primer bolečina, neugodje) ne omogočajo zaspati ali pa preprečujejo globok in trden spanec. Vzrok za motnje spanja je pri ženskah nad 40. letom starosti pogosto menopavza in spremembe v telesu, ki jih ta povzroča.

Dieta in ukrepi ob težavah s spanjem

Osebe, ki imajo težave s spanjem morajo posebno paziti pri uživanju poživil. Kofeinu, ki se nahaja v kavi, čaju, čokoladi in raznih osvežilnih pijačah se je najbolje popolnoma izogniti ali vsaj prenehati z njegovim uživanjem od zgodnjega popoldneva dalje.

Enako pomembno za izboljšanje kvalitete spanja je, da si uvedemo stalne spalne navade in se jih držimo. Kadilci z motnjami spanja morajo prenehati kaditi, saj je nikotin močno poživilo in popoldansko kajenje lahko marsikomu prepreči kvaliteten nočni spanec.

Za izboljšanje spanja je pomembna tudi telesna dejavnost, najboljše na svežem zraku in soncu. Čez dan je priporočljiva čim večja izpostavljenost sončni svetlobi, ki jo izkoristimo za sprehod. Sprehod je pri motnjah spanja izjemno priporočljiv, saj nam pomaga pri uravnavanju stresa, hkrati pa ne zahteva prevelikega telesnega napora – tudi ta namreč na telo in um deluje poživljajoče.

Zvečer, vsaj dve uri pred spanjem se izogibajmo miselnemu naporu in poskusimo odmisliti skrbi. Raje se posvetimo kakšni prijetni in sproščujoči dejavnosti kot je nezahtevno branje, kratek sprehod ali si privoščimo skodelico kamiličnega ali kakšnega drugega pomirjujočega zeliščnega čaja.

Poskrbimo, da bo prostor v katerem spimo zatemnjen in temperatura prijetna. Med spanjem nas ne sme zebsti, niti nam biti pretoplo. Priporočljivo je, da v spalnici nimamo elektronskih naprav. Telefoni, televizija in računalnik dokazano moteče vplivajo na spanje.

Spanec nam lahko moti tudi kakšna druga bolezen. V tem primeru moramo iti do zdravnika in zdraviti primarno težavo, ki nam ne omogoča kakovostnega in krepčilnega spanca. Enako pomembno je, da se naučimo obvladati stres. Pri tem nam lahko pomagajo različne sprostilne tehnike in vadbe. Priporočljiv je qi gong, tai chi, joga in dihalne vaje.

Prehranski dodatki, s katerimi si lahko pomagamo, ko imamo težave s spanjem:

Vitamini in minerali

Kalcij in magnezij

Oba, kalcij in magnezij sta naravni pomirjevali in imata pomirjevalni vpliv. Znižujeta krvni tlak, lajšata stres in pomagata telo pripraviti k spancu. Če imamo težave s spanjem sta iz teh razlogov izjemno priporočljiva.

Vitamin B₆

Vitamin B₆ nam pomaga pri soočanju s stresom. Kadar ne moremo (dobro) spati zaradi psihičnih obremenitev je izredno priporočljiv.

Drugi dodatki

Melatonin

Melatonin je hormon, ki nastaja v našem telesu. Učinkuje proti staranju; za osebe, ki imajo težavo z nespečnostjo pa je pomemben predvsem, ker uravnava cikluse spanja in je pravo zdravilo za nespečnost. Nastaja v češariki, ki leži globoko v možganih in uravnava mehanizem, ki nam sporoča, kdaj je čas za spanje in kdaj se je potrebno prebuditi. Največ melatonina imamo v otroštvu. Z odraščanjem, ko se v telesu pojavijo še drugi hormoni, nivo melatonina upade in s staranjem ga naše telo proizvaja vse manj in manj. V 40. letih starosti nastaja le še za polovico toliko melatonina, kot ga je nastajalo v 20. letih. Ena izmed najhujših posledic izgubljanja melatonina so motnje v vzorcih spanca, zanje pa so zaradi padca nivoja melatonina bolj dovzetni ljudje po 40. letu. Ljudje na starost običajno spijo bolj rahlo in manj.                                                                                                                                                    Raziskovalci so odkrili, da že majhni odmerki dodatkov melatonina zadoščajo za normaliziranje koncentracije hormona v krvi in za boljše spanje. Pri tem ne povzročajo zasvojenosti in drugih stranskih učinkov, ki spremljajo uspavalne in pomirjevalne tablete.

Zelišča

Baldrijan

Baldrijan je že več stoletij znan kot pomirjevalo, ki lajša nespečnost, tesnobo in bolezni, pri katerih so značilne bolečine. V nedavnih raziskavah je bilo ponovno potrjeno, da baldrijan izboljšuje spanec in lajša nespečnost. Priporočljiv je predvsem takrat, ko je nespečnost posledica stresa. Izvleček iz korenine baldrijana pomaga do boljšega spanja in skrajša čas, v katerem človek zaspi. Zelo pomembno je, da se zjutraj po njem vseeno zbudimo čili in spočiti – po uspavalnih ali pomirjevalnih tabletah smo običajno utrujeni.

Čeladnica

To zelišče predvsem lajša bolečine. Pri nespečnosti ga priporočajo, če so motnje spanja posledice bolečin. Pogosto je med sestavinami zeliščnih pripravkov za boljše spanje.

Limonina medenika

Ta rastlina lajša psihično napetost in nespečnost. Vsebujejo jo različne kapsule, ki lajšajo motnje spanja.

Kava kava

Ta rastlina ima pomirjevalne lastnosti, zato lajša nespečnost. Skodelica kavinega čaja povzroči sproščenost in prijetno omamljenost. Prav tako kot baldrijan ne povzroča ‘jutranjega mačka’. Priporočljiva je v obliki kapsul, ki vsebujejo izvleček kave kave.

Kamilični čaj

Kamilice oziroma kamilični čaj je verjetno najbolj znano zelišče, za katerega vsi vemo, da pomirja. Uporabljale so ga že naše babice. Če smo nagnjeni k nespečnosti naj kamilični čaj pred spanjem postane naša navada. S časom bo že sam obred pitja čaja pred spanjem naše telo pripravil na počitek.

Pasijonka

Pasijonka je znana po svojih pomirjevalnih lastnostih. Zaradi tega jo mnogokrat dajejo v zeliščne pripravke za sproščanje in izboljševanje spanca, zdravila pa naj bi tudi tesnobo. Dobi se jo v kapsulah, ki zdravijo motnje spanja. Priporoča se predvsem takrat, ko smo bolj obremenjeni in pod stresom ter je nespečnost posledica naše psihične napetosti. Ima močne protistresne učinke.

Poprova meta

Čaj iz poprove mete ima blažilni učinek in pomaga zaspati. Privoščimo si ga zvečer, preden se odpravimo spat.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil

Baldrijan: vzemite 3krat / dan po eno kapsulo

Kalcij in magnezij: najbolj priporočljiva je kombinacija kalcija in magnezija. Pol ure pred spanjem vzemite 2 tableti. Ena tableta naj bi vsebovala 500 mg kalcija in 250 mg magnezija.

Kava kava: 1 ali 2 kapsuli izvlečka kave kave pred spanjem

Melatonin: 0,5 do 1 mg pred spanjem

Pasijonka: 1 ali 2 kapsuli pred spanjem

Vitamin B₆: vzemite 50 mg 45 minut pred spanjem

Viri:

▪ Conkling, W., Wong, D. (2005), The Complete Guide to Vitamins, Herbs and Supplements. The Holistic Path to Good Health. HarperCollins e – books

▪ Mindsel, E. (2010), Vedno zdravi. Z vitamini, minerali, zelišči in zdravo hrano. Ljubljana: Mladinska knjiga.

▪ Murray, M. (2002), The Pill Book Guide to Natural Medicines: Vitamines, Minerals, Nutritional Supplements, Herbs and Other Natural Products. Bantam Books.

HIPOGLIKEMIJA (NIZEK KRVNI SLADKOR) 

Hipoglikemija je nizek krvni sladkor oziroma nenormalno znižana koncentracija glukoze v krvi. Običajno telo vzdržuje pravilni nivo glukoze v krvi s pomočjo več telesnih žlez in hormonov, ki jih proizvajajo žleze. Če so mehanizmi, ki so zadolženi za uravnavanje glukoze moteni nastane hipoglikemija (nizek krvni sladkor) ali sladkorna bolezen – diabetes (visok krvni sladkor). Pravo hipoglikemijo ima le odstotek ljudi, veliko oseb pa ima z njo povezane težave.

Znaki in Simptomi

Simptomi hipoglikemije so lahko blagi ali izjemno hudi ter celo nevarni. Zajemajo glavobol, utrujenost, anksioznost oziroma tesnobo, depresijo, zmedenost, živčnost, nihanje razpoloženja, razdražljivost in ostale psihološke motnje. Pojavi se lahko tudi omotičnost, pretirano potenje, moten vid, hiter srčni utrip, nepovezano in nesmiselno govorjenje, čudno obnašanje in tresavica (tresejo se predvsem roke). Posamezniki, ki postanejo hipoglikemični tekom noči trpijo zaradi nespečnosti.

Za diagnozo hipoglikemije je potrebno prav tako kot pri diabetesu meriti nivo glukoze v krvi. Normalna raven glukoze v krvi na tešče se giblje med 3,5 mmol/L – 5,6 mmol/L; na sladkorno bolezen kaže koncentracija glukoze v krvi višja od 7 mmol/L na tešče; hipoglikemija pa je diagnosticirana, ko je raven glukoze v krvi na tešče pod 3,5 mmol/L.

Najhujša in najbolj ogrožajoča posledica, ki lahko nastane pri hipoglikemiji je, da so možgani tako nezadostno preskrbljeni z glukozo, da pride do krčev, epileptičnih napadov, nezavesti, kome ali celo do trajne možganske okvare ter smrti.

Vzroki

Pravo hipoglikemijo povzroča nepravilno delovanje nekaterih sistemov v telesu, ki ne zmorejo nadomeščati porabljenega sladkorja. Najpogosteje se hipoglikemija pojavi kot komplikacija pri zdravljenju diabetesa, vendar za hipoglikemijo trpi tudi veliko ljudi, ki nima sladkorne bolezni. Ključni vzrok za pojav hipoglikemije in tudi za preprečitev ter zdravljenje hipoglikemije so ogljikovi hidrati v prehrani. Enostavne ogljikove hidrate ali sladkorje telo hitro vsrka. To vodi v hiter dvig ravni krvnega sladkorja, kar nato spodbudi pretiran dvig ravni inzulina. Ta proces nato pripelje do hipoglikemije. Poleg hipoglikemije, ki nastane zaradi sladkorne bolezni obstajata še dve vrsti hipoglikemije. Poznamo reaktivno hipoglikemijo, ki se pojavi zaradi reakcije na hrano. Do te vrste hipoglikemije pride, če koncentracija sladkorja pade dovolj nizko, da prične adrenalin pospeševati izločanje shranjenega sladkorja iz jeter. Obstaja tudi gladovalna hipoglikemija. Ta je odziv na stradanje, običajno se pojavi po osmih urah od zadnjega obroka. Bolezenski znaki te hipoglikemije so hujši kot pri reaktivni hipoglikemiji in zajemajo omedlevico, izgubo spomina in zbeganost. Rešitev za boljše počutje je v tem primeru redno uživanje obrokov. Pri nekaterih ljudeh sta možni obe vrsti hipoglikemije – povzroči jo vrsta hrane, ki jo jedo in to, kako pogosto jedo.

Dieta

Posamezniki, ki so nagnjeni k pojavu hipoglikemije se morajo izogibati vsem preprostim, procesiranim in visoko koncentriranim ogljikovim hidratom. Belemu sladkorju, beli moki in testeninam ter večini kosmičev, ki jih ljudje običajno jedo za zajtrk, so bili s procesom proizvodnje odvzete vse vlaknine, vitamini in minerali.  Ko ljudje jedo tako predelane ogljikove hidrate krvni sladkor naraste izjemno hitro, kar obremeni nadzor nad ravnjo krvnega sladkorja. Vsa hrana z visoko vsebnostjo preprostih sladkorjev v kakršni koli obliki (saharoza, med, javorjev sirup) lahko vodi v hipoglikemijo. Prečiščenim ogljikovim hidratom, čokoladi, kofeinu in sladkim poobedkom se morajo osebe s hipoglikemijo izogibati. Ko smo utrujeni, omotični ali slabe volje, ker nismo utegnili jesti, nikar ne sezimo po čokoladi. Privoščimo si beljakovinski prigrizek.

Osebe, nagnjene k hipoglikemiji morajo na dan pojesti od 5 – 6 manjših obrokov. To uravnoteži sproščanje glukoze v krvi. Vsi obroki morajo biti sestavljeni – vsebovati morajo ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe. Obroki naj vsebujejo sveže sadje, zelenjavo, meso (predvsem perutnino), ribe ter sestavljene (kompleksne) ogljikove hidrate.

K hipoglikemiji prispeva tudi uživanje alkohola. Alkohol namreč močno obremeni krvni sladkor, saj ovira normalno uporabo glukoze in poveča izločanje inzulina. To lahko pri marsikaterih osebah vodi v hipoglikemijo. Padec sladkorja nato vodi v hrepenenje po hrani, predvsem takšni hrani, ki bi hitro spet dvignila raven krvnega sladkorja; pri posameznikih, ki uživajo alkohol (posebno, če je uživanje pretirano) pa hipoglikemija povzroči tudi željo po še večjem zauživanju alkoholnih pijač. Povečano zaužitje sladkorjev nato sproži reaktivno hipoglikemijo (znižan krvni sladkor zaradi reakcije na hrano) predvsem ob prisotnosti nadaljnjega uživanja alkoholnih pijač. To vodi v začaran krog.

Prehranski dodatki, ki pomagajo pri spopadanju s hipoglikemijo:

Nihanje sladkorja v krvi preprečuje zdrava prehrana in dodatki vitaminov in mineralov.

Vitamini in minerali

Glutation

Glutation je kombinacija treh aminokislin: glutamata, glicina in cisteina. Je močan antioksidant in izničuje proste radikale. Glutation preizkušajo kot podporno zdravljenje pri sladkorni bolezni in hipoglikemiji.

Krom

Ta element pomaga pri izrabljanju inzulina in tako uravnava koncentracijo sladkorja v krvi. Pri dodajanju kroma vsak dan se znaki hipoglikemije unesejo, tako da nihanja koncentracije sladkorja v krvi ni več opaziti. Pri diabetikih, ki imajo hiperglikemijo (preveč sladkorja v krvi), pa lahko krom zmanjšuje koncentracijo sladkorja in hkrati tudi potrebo po inzulinu.

Magnezij

Ta mineral je bistven za spreminjanje krvnega sladkorja v energijo in lahko prispeva k ohranjanju normalne ravni sladkorja v krvi. Ljudem, ki so hipoglikemični se ob rednem dodajanju magnezija v obliki prehranskih dopolnil počutje precej izboljša.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil

Glutation:                                          500 mg kapsula po dvakrat / dan

Kromov pikolinat:                          200 mg po trikrat / dan

Magnezij:                                          500 mg / dan

Viri:

▪ Mindsel, E. (2010), Vedno zdravi. Z vitamini, minerali, zelišči in zdravo hrano. Ljubljana: Mladinska knjiga.

▪ Murray, M. (2002), The Pill Book Guide to Natural Medicines: Vitamines, Minerals, Nutritional Supplements, Herbs and Other Natural Products. Bantam Books.

VISOK KRVNI TLAK ALI HIPERTENZIJA

Visok krvni tlak ali hipertenzija je bolezen, ki običajno ne povzroča težav. Čeprav poteka brez neprijetnih simptomov, jo je potrebno zdraviti. V nasprotnem primeru lahko visok krvni tlak pripelje do možganske kapi, srčnomišičnega infarkta, odpovedi ledvic in še nekaterih drugih zapletov. Visok krvni tlak predstavlja eno izmed največjih tveganj za srčni infarkt ali srčno kap.

Krvni tlak zagotavlja primeren pretok krvi v ožilju. Pretok krvi mora zadostiti potrebe organov po kisiku in hranilnih snoveh, ki so potrebne za normalno delovanje organov oziroma celotnega telesa. Višino krvnega tlaka določata dve vrednosti:

▪ Višja vrednost (sistolični tlak) predstavlja tlak v arterijah med srčnim utripom, ko se srce skrči in iztisne kri v ožilje.

▪ Nižja vrednost (diastolični tlak) predstavlja tlak v arterijah med dvema utripoma, v času relaksacije srca.

Vrednost krvnega tlaka izražamo v milimetrih živega srebra (mmHg).

Optimalni krvni tlak odraslega človeka je < 120 in < 80; vrednost še vedno normalnega krvnega tlaka pa je 120/80 do 129/84. Pri tem prva številka predstavlja sistolični tlak in druga diastolični tlak. Nad temi vrednostmi je krvni tlak previsok. Hipertenzijo delimo v več skupin:

▪ Mejna hipertenzija: 130/85 do 139 /89

▪ Hipertenzija 1. stopnje: 140/90 do 159/99

▪ Hipertenzija 2. stopnje: 160/100 do 179/109

▪ Hipertenzija 3. stopnje: več kot 180/110

Za diagnozo visokega krvnega tlaka je potrebno visok krvni tlak izmeriti dvakrat zapored ob treh merjenjih.

V ambulantah se z arterijsko hipertenzijo zdravniki srečujejo zelo pogosto. Pred desetimi leti je imelo po Sloveniji povišan krvni tlak kar 40% odrasle populacije, kardiologi pa sklepajo, da je sedaj številka narasla na polovico odraslih. Visok krvni tlak se običajno pojavi po 30. letu starosti, imenujemo pa ga tudi tihi morilec, saj se bolezenski znaki pojavijo le redkokdaj preden nastanejo resnejše zdravstvene komplikacije. Visok krvni tlak je najpogostejša srčno – žična bolezen.

Visok krvni tlak je škodljiv, ker si mora srce bolj prizadevati, da oskrbuje telo s krvjo in kisikom, to pa je za srce in arterije velik napor. Srce se zato lahko razširi, arterije se zabrazgotinijo, otrdijo in zožijo, zaradi česar postanejo manj prožne. Takrat organi v telesu ne dobijo dovolj kisika in hranil, zato ne morejo pravilno delovati. V zoženi arteriji se hitro ustavi tudi krvni strdek, kar lahko povzroči srčni infarkt ali kap.

Znaki in Simptomi

Mejna hipertenzija ali hipertenzija 1. stopnje poteka brez simptomov. Hipertenzija 2. in 3. stopnje se kaže v povečani zaspanosti, zmedenosti, glavobolu, slabosti in bruhanju.

Vzroki

V kar 95% vzrok za povišan krvni tlak ni znan. Vendar pa se v zadnjih dveh desetletjih poudarja, da na pojav hipertenzije vpliva predvsem genetika. Poleg genetike je visok krvni tlak tesno povezan z življenjskim slogom in načinom prehranjevanja. Največji dejavniki, ki zvišujejo tveganje za pojav bolezni so uživanje kave, pretirano pitje alkohola, pomanjkanje gibanja, stres in kajenje. K visokemu krvnemu tlaku pripomore še debelost, slabo razmerje med kalijem in natrijem v telesu (posledica napačnega načina prehranjevanja in pretiranega vnosa soli), premajhen vnos hrane bogate z vlakninami, pretiran vnos sladkorja in nasičenih maščob ter premajhen vnos esencialnih maščobnih kislin. Prav tako tveganje za razvoj visokega krvnega tlaka predstavlja še prehrana, ki telesu ne priskrbi dovolj kalcija, magnezija in vitamina C.

Dieta in ukrepi potrebni za osebe, ki se spopadajo z visokim krvnim tlakom

Visok krvni tlak se ne sme jemati zlahka. Če krvni tlak znižamo na optimalno ali vsaj normalno raven nam to podaljša življenje in izboljša njegovo kakovost. Da bi nam znižanje krvnega tlaka uspelo, je potrebno temu prilagoditi naš življenjski slog. Poskrbeti moramo za dovolj telesne aktivnosti in za uspešno spopadanje s stresom, ki je velik dejavnik za razvoj in vzdrževanje stanja hipertenzije. Priučite se raznih sprostitvenih tehnik. Priporočljive so dihalne vaje, meditacija ter qi gong in tai chi. Če kadite prenehajte, odpovejte se alkoholu ali pijte zmerno.

Najpomembnejši ukrep za osebe s previsokim krvnim tlakom je izguba odvečne telesne teže. Tudi če izgubimo vsaj nekaj odvečnih kilogramov in ne dosežemo idealne telesne teže, to vseeno pomaga zmanjšati stopnjo povišanega krvnega tlaka. Raziskave so pokazale, da imajo vegetarijanci precej manjšo pojavnost visokega krvnega tlaka in tudi drugih srčno – žilnih obolenj. Njihova prehrana namreč vsebuje precej več kalija, sestavljenih ogljikovih hidratov, esencialnih maščobnih kislin, vlaknin, kalcija, magnezija in vitamina C ter hkrati manj nasičenih maščob ter predelanih in preprostih ogljikovih hidratov. Vse to dobro vpliva na vzdrževanje optimalnega krvnega tlaka.

Prehrana, ki vsebuje visoke vrednosti natrija in nizke vrednosti kalija je močno povezana z visokim krvnim tlakom. Obratno prehrana z visokimi vrednostmi kalija in nizkimi vrednostmi natrija znižuje krvni tlak. Najlažje znižamo vnos natrija z izogibanjem vnaprej pripravljenih obrokom in z bistveno manjšo uporabo kuhinjske soli; zvišan vnos kalija pa dosežemo s povečanim vnosom sadja in zelenjave, polnozrnatih žitaricah ter stročnic.

Prehranski dodatki, ki so priporočljivi za osebe s hipertenzijo:

Za uravnavanje visokega krvnega tlaka je na voljo mnogo zdravil na recept in večina med njimi je diuretikov, ki zmanjšujejo količino vode v telesu. Zdravila so zelo učinkovita, vendar imajo precej resnih stranskih učinkov (utrujenost, depresija, impotenca). Pri večini bolnikov je s pravilno prehrano, dodatki in zdravim življenjskim slogom mogoče hipertenzijo obvladati brez zdravil ali pa vsaj zmanjšati potrebo po zdravilih.

Vitamini in minerali

Kalij

Kalij je močna zaščita pred visokim krvnim tlakom. Ta mineral spada v skupino hranil, ki jih imenujemo elektroliti. Ti so odgovorni za uravnavanje tekočinskega razmerja v telesu, za pravilen srčni utrip in za uravnavanje električnih impulzov iz živčnih in mišičnih celic. Krvni tlak kalij uravnava na več načinov. Ker je diuretik zmanjšuje količino tekočine v telesu in na ta način razbremenjuje srce in ožilje ter s tem znižuje krvni tlak. Zavira nekatere encime in hormone, ki povzročajo zviševanje krvnega tlaku ter sprošča mišice, ki obdajajo žilne stene, zaradi česar se zmanjša upor pri pretakanju krvi. To vodi v znižanje krvnega tlaku. Povečano uživanje kalija s hrano uspešno zmanjšuje potrebo po zdravilih za zniževanje krvnega tlaku. S kalijem so bogate banane, suhe marelice, krompir, pomarančni sok, cvetača, bučke in navadni jogurt. Naj bo vsak dan na jedilniku osebe s hipertenzijo vsaj ena ali dve vrsti hrane, ki vsebuje veliko kalija.

Kalcij

Raziskave so pokazale, da dodatki kalcija pri nekaterih ljudeh s hipertenzijo pomagajo znižati krvni tlak. Poleg nižanja visokega krvnega tlaku kalcij tudi preprečuje pojav visokega krvnega tlaka. Kalcij prav tako preprečuje preeklampsijo –  visok krvni tlak, ki se pojavi med nosečnostjo.

Magnezij

Magnezij dokazano pomaga pri zniževanju krvnega tlaku. Priporočljivo je dodajanje magnezija v prehranskih dopolnilih, v prehrani pa ga najdemo v fižolu, rjavem rižu, koruzi, oreščkih, špinači, brokoliju, grahu, bučkah, krompirju in sladkem krompirju, v ribah in posnetem mleku. Potrudimo se, da bo na našem jedilniku veliko zgoraj naštete hrane.

Vitamin C

Vitamin C pomaga zniževati krvni tlak, hkrati pa tudi zmanjšuje tveganje za pojav hipertenzije.

Zelišča

Česen

Česen močno pomaga pri zniževanju krvnega tlaka. Če imate hipertenzijo pojejte 3 – 10 strokov česna na dan ali posezite po česnovih prehranskih dopolnilih ter sledite navodilom o zauživanju dodatka, ki so natisnjena na embalaži.

Diuretiki

Diuretiki iz telesa odvajajo odvečno vodo in sol, zato so naravni diuretiki v prehrani oseb s hipertenzijo zelo priporočljivi. Zauživajte veliko peteršilja, preslice, gladeža, gornika, kilovnika, sladke koreninice, brinovih jagod ter medvedike. Priporočljiva je še lucerna, zelena, artičoke, beluši, kumare in regrat.

Glog

Glog se v ljudski medicini že zelo dolgo uporablja za zdravljenje srčno – žilnih bolezni. Od 17. stoletja dalje so to rastlino uporabljali za lajšanje angine pektoris in aritmije ter uravnavanje krvnega obtoka. To zelišče znižuje krvni tlak med telesnim naporom in okrepi sposobnost srca za črpanje krvi. Poleg tega je tudi naravni diuretik, ki iz telesa odvaja odvečno vodo in sol, kar razbremeni srce.

Drugi dodatki

Koencim Q – 10:

Koencim Q – 10 znižuje krvni tlak in izboljša srčno funkcijo.

Maščobne kisline omega – 3

Maščobne kisline omega – 3 dobimo predvsem v sinjih ribah. Pozitivno delujejo na žilne stene, s čimer uravnavajo krvni tlak. V ta namen se svetuje tudi zauživanje ribjega olja.

L – karnitin

L – karnitin je neproteinska kislina, ki jo najdemo v srčni mišici ter v mišicah skeleta. S pomočjo l – karnitina srce izrablja omejeno oskrbo s kisikom, zaradi česar se izboljša angina pectoris in bolezni srca, ki so posledica zmanjšanega dotoka krvi v srce. Priporočljiv je za vse srčno – žilne bolnike. Dokazano znižuje krvni tlak.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil

Kapsule ribjega olja: tri do šest 1000 mg kapsul / dan

Kalij: tri 100 mg tablete / dan

Kalcij: Jemljite 1000 mg kalcijevega nitrata s 400 IE vitamina D. Jemanje kalcija hkratno z vitaminom

D namreč izboljša njegovo absorpcijo.

Koencim Q – 10: 100 mg / dan

L – karnitin: dve 500 mg kapsuli / dan

Magnezij: 500 mg / dan

Vitamin C: 1500 mg / dan

Viri:

▪ Conkling, W., Wong, D. (2005), The Complete Guide to Vitamins, Herbs and Supplements. The Holistic Path to Good Health. HarperCollins e – books

▪ Mindsel, E. (2010), Vedno zdravi. Z vitamini, minerali, zelišči in zdravo hrano. Ljubljana: Mladinska knjiga.

▪ Murray, M. (2002), The Pill Book Guide to Natural Medicines: Vitamines, Minerals, Nutritional Supplements, Herbs and Other Natural Products. Bantam Books.

HERPES

Poznamo več vrst herpesa, najpogostejša tipa sta Herpes simpleks 1 in Herpes simpleks 2. Ti vrsti virusa sta tudi odgovorni za nastanek vročinskih mehurjev ali ocvirkov (izpuščajev) na koži in ustni sluznici ter za genitalni herpes. Običajno je Herpes simpleks 1 povzročitelj bolezenskih znakov na koži in ustni sluznici; Herpes simpleks 2 pa povzroča bolezenske znake na genitalijah. V kar 90% genitalni herpes povzroča drugi tip virusa, le v 10% je za to odgovoren Herpes simpleks 1.

V zahodnem svetu je okužba s herpesom že skoraj epidemična. Herpes je ena najpogostejših okužb in tudi ena izmed najtežje ozdravljivih, saj je virus trdovraten in se marsikomu ponavlja.

Znaki in Simptomi

Pri nekaterih bolnikih (posebno pri otrocih) pri prvi okužbi z virusom Herpesa simpleksa 1 pride do vročine, bolečega otekanja in odprtih vročinskih mehurjev (imenujemo jih tudi izpuščaji) na dlesnih in na notranji strani lic ter do bolečega in vnetega grla. Ti bolezenski znaki herpesa se običajno pojavijo od 2 – 12 dni po tem, ko je oseba prišla v stik z virusom.

Simptomi Herpesa simpleksa 2 se po izpostavljenosti z virusom pojavijo v skoraj enakem časovnem okvirju; 2 – 10 dni po okužbi. Bolezenski znaki običajno trajajo od dveh do treh tednov. Zgodnji znaki okužbe vključujejo občutek srbečice ali pekoč občutek, bolečine v nogah, zadnjici ter v genitalnem predelu, obilnejši izcedek iz nožnice ter občutek pritiska v trebuhu. Čez nekaj dni okužba povzroči vnetne rane, ki se pojavijo na področju okužbe. Pri ženskah se rane lahko pojavijo na materničnem vratu; pri moških pa v sečnem traktu. Majhne rdeče bunkice, ki so značilne za virus se lahko razvijejo v mehurje ali odprte in boleče rane. Čez nekaj dni se ranice posušijo in nastane krasta, ki se posuši brez, da bi pustila brazgotine. Poleg omenjenih simptomov prva okužba z virusom Herpesa simpleksa 2 lahko povzroči tudi vročino, glavobol, bolečine v mišicah, boleče in težko uriniranje, preobilen nožnični izcedek in otekle bezgavke v dimljah.

Po prvi okužbi z virusom herpesa, ki prizadene membrano kože ali sluznice, virus potuje po senzoričnih živčnih vlaknih (živčne celice, ki od mesta okužbe prenašajo signale za občutke) na konec hrbtenjače, kjer tudi ostane skozi celotno življenje okuženega človeka. Pri večini ljudi virus ostane mirujoč in neaktiven; pri nekaterih posameznikih pa se lahko reaktivira zaradi kakšne travme ali stresa ter ko nam oslabi imunski sistem. Po reaktivaciji se virus v živčnih celicah začne razmnoževati ter potuje nazaj do kože ali sluznice po živčni celici. Virus se še naprej razmnožuje na površini prvotno prizadetega mesta, kjer povzroča nastanek novih vročinskih mehurjev in ran. Mogoče je tudi, da se virus ponovno aktivira, vendar ne povzroči nobene vidne rane oziroma mehurja.

Obe obliki virusa herpesa sta boleči in oba tipa virusa lahko dolga leta mirujeta ter nato znova izbruhneta brez opozorila. Virusu herpesa je tekom življenja izpostavljen skoraj vsak posameznik, vendar se klinična okužba ne pojavi pri vseh. To je jasen znak, da je imunski sistem posameznika odgovoren za izbruh bolezni ali za uspešno obrambo pred virusom. Krepitev imunskega sistema je zato najpomembnejši dejavnik, ki nam pomaga preprečiti okužbo ali po okužbi preprečiti izbruhe herpesa kateregakoli tipa.

Vzroki

Herpes povzroči okužba z virusom Herpesa simpleksa 1 ali Herpesa simpleksa 2 in se širi preko neposrednega stika s prizadetimi mesti.

Dieta in ukrepi pomembni za spopadanje s herpesom

Prehrana, ki vsebuje veliko lizina (aminokislina) in malo arginina (aminokislina), se je izkazala kot učinkovit ukrep, ki preprečuje okužbe z virusom herpesa, še posebno, če obenem vnašamo lizin v telo še s pomočjo dodatkov. Raziskave so pokazale, da lizin deluje protivirusno tako, da zavira arginin. Virusi herpesa za razmnoževanje namreč potrebujejo veliko beljakovin, ki so bogate z argininom, saj ta deluje kot spodbujevalec za nadaljno kopiranje virusa.

Hrana, ki je bogata z lizinom je skoraj vsa zelenjava, stročnice, ribe, puran in piščanec. To je za osebe s herpesom priporočljivo jesti. Veliko arginina vsebuje čokolada, arašidi, semena, rožiči, mandeljni in drugi oreščki. Tega se morajo osebe s herpesom izogibati.

Poleg prehrane je izjemno pomembno, da okrepimo imunski sistem. To je ključnega pomena za preprečevanje okužbe z virusom in tudi za nadzor same okužbe. Ponavljajoči izbruhi herpesa so jasen znak, da imunski sistem potrebuje podporo, da si bo opomogel. Osebe, ki se jim herpes pogostokrat ponavlja se morajo izogibati preobremenitvi in utrujenosti, saj takrat imunski sistem ne more dobro delovati.

Pri zaviranju herpesa je izjemno pomembno tudi samo preprečevanje bolezni. Izogibati se moramo neposrednemu stiku z vročinskimi mehurji in ranicami, ki jih imajo druge osebe ter se vzdržati spolnih stikov s partnerji, ko imajo izbruh bolezni.

Prehranski dodatki, priporočljivi pri spopadanju s herpesom:

Prehranski dodatki, ki se jih priporoča pri osebah, ki so občutljive za okužbe s herpesom so usmerjeni predvsem h krepitvi imunskega sistema. Ta nam lahko najbolj pomaga tako pri preprečevanju okužbe, kot pri zaviranju izbruhov herpesa, ko smo že okuženi.

Vitamini in minerali

Vitamin A

Vitamin A spodbuja zdravljenje izpuščajev herpesa in prepreči, da bi se okužba širila.

B vitamini

Vitamini B kompleksa pomagajo pri obvladovanju stresa. Ta je eden izmed glavnih dejavnikov oslabitve imunskega sistema, kar vodi v zmanjšano sposobnost organizma za preprečevanje okužbe ali za preprečitev izbruha bolezni.

Cink in vitamin C

Raziskave so pokazale, da dodatki cinka in vitamina C zmanjšajo bolezenske znake herpesa simpleksa. Vitamin C verjetno deluje proti herpesu tako, da zvišuje koncentracijo glutationa (aminokislina), ki je močna protivirusna učinkovina. Pri zaviranju herpesa je uspešna tudi uporaba cinkovega sulfata, ki lajša bolezenske simptome in zavira ponovne izbruhe bolezni.

Drugo

Acidofilus

Acidofilus je probiotična kultura, ki preprečuje razrast patogenih organizmov v prebavnem traktu, ki zavirajo naš imunski sistem. Acidofilus krepi naše telo in njegovo sposobnost obrambe pred patogenimi organizmi, kamor spada tudi virus herpesa. 

Aminokislina lizin

Dodatki z lizinom pri izbruhu izpuščajev lajšajo bolečino, bolezenski simptomi herpesa pa izginejo hitreje kot bi brez lizina.

Zelišča

Ameriški slamnik

Ta rastlina spodbuja odpornost proti boleznim, tudi proti virusom herpesa. Ena izmed raziskav je pokazala, da ameriški slamnik poveča odpornost celic proti virusu herpesa za od 50 – 80%. Kadar začutite, da se pripravlja napad herpesa, sezite po ameriškem slamniku.

Česen

Proti kronični infekciji s herpesom se je kot izjemno učinkovit izkazal česen. Ta namreč spodbuja imunost in na ta način preprečuje izbruhe bolezni.

Kanadski zlati koren

Kanadski zlati koren dokazano učinkuje pri obrambi proti virusnim infekcijam. Ekstrakt te rastline dobimo v kapsulah ali tabletah.

Meta

Izvlečki te rastline se zaradi njene učinkovitosti nahajajo v številnih mazilih proti herpesu, ki jih dobimo brez recepta. Če si prizadeto mesto namažemo s kremo, ki vsebuje meto se izpuščaj kmalu unese in hitreje zdravi. Kremo, ki vsebuje meto si na mehurje nanesimo večkrat na dan.

Medenika

Medenika spada v isto skupino rastlin kot meta. Že tisočletja pred nami so jo za različne bolezni kože in rane na koži uporabljali v Grčiji, Aziji in na Srednjem vzhodu. Kreme, ki vsebujejo medeniko, so zelo učinkovite pri zdravljenju mehurjev in ran, ki nastanejo kot posledica virusa herpesa simpleksa. Medenika blaži bolečino in pospešuje zdravljenje.

Olje čajevca

Olje čajevca je učinkovito pri lajšanju bolečine, ki jo povzroča virus herpesa, skrajšuje pa tudi čas mehurjev. Olje je potrebno nanesti neposredno na prizadeti del kože večkrat na dan.

Sibirski ginseng

Sibirski ginseng spodbuja imunski sistem. Kadar začutimo, da se pripravlja izbruh bolezni sibirski ginseng spodbudi imunski sistem, ki je nato zmožen izbruh zajeziti.

Sladič

Sladič uporabljamo direktno na prizadetem delu kože. Ekstrakt sladiča moramo nanašati na herpesni izpuščaj. To pomaga zaustaviti delovanje virusa.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil

Acidofilus: 3 kapsule / dan

Ameriški slamnik: 500 mg trikrat / dan

Cink: 50 mg / dan

Kanadski zlati koren: 2 kapsuli trikrat / dan

Lizin: 1000 mg 3krat do 4krat / dan

Sibirski ginseng: 1 kapsula / dan

Sladič: ekstrakt sladiča nanesemo na prizadete dele kože tri do štirikrat dnevno

Vitamin A: 50,000 IU / dan

Vitamin B: 50 mg trikrat / dan

Vitamin C: dvakrat po 500 mg / dan

Viri:

▪ Conkling, W., Wong, D. (2005), The Complete Guide to Vitamins, Herbs and Supplements. The Holistic Path to Good Health. HarperCollins e – books

▪ Mindsel, E. (2010), Vedno zdravi. Z vitamini, minerali, zelišči in zdravo hrano. Ljubljana: Mladinska knjiga.

▪ Murray, M. (2002), The Pill Book Guide to Natural Medicines: Vitamines, Minerals, Nutritional Supplements, Herbs and Other Natural Products. Bantam Books.

PROTIN ALI PUTIKA

Protin ali putika je pogosta vrsta artritisa, ki nastane zaradi povečane koncentracije sečne kisline v telesnih tekočinah. Zaradi napake v razgrajevanju sečne kisline so koncentracije sečne kisline in uratov (soli sečne kisline) v telesu previsoke in se pričnejo kopičiti. Pri protinu se sečna kislina in soli kisline odlagajo v sklepe, kite, ledvica in ostala tkiva, kjer povzročajo hudo vnetje in poškodbe. Nalaganje sečne kisline vodi v oslabitev in propad sklepov in kit, obloge v ledvicah pa lahko v najslabšem primeru vodijo tudi do odpovedi tega pomembnega organa.

Bolezen je pogostejša pri moških in se običajno pojavi med 30. in 50. letom starosti. Kar 95% bolnikov s protinom je moških. Ženske običajno zbolijo šele po menopavzi.

Dolga leta je protin veljal za bolezen, ki je povezana z obiljem in na bolnike se je gledalo kot na požeruhe, ki pojedo preveč napačne hrane. Zares na bolezen izjemno vpliva prehrana, vendar je mišljenje, da zbolijo samo požrešni ljudje napačno. Bolezen je namreč posledica napake v presnovi in pri nekaterih ljudeh že nekaj grižljajev napačne hrane lahko sproži hud napad.

Znaki in Simptomi

Za prvi napad putike je značilna intenzivna bolečina, ki se običajno pojavi le na enem sklepu. Pri skoraj polovici primerov bolezni je ob prvem napadu protina prizadet prvi palčni sklep. Tudi če se znaki protina ne pričnejo kazati na prvem palčnem sklepu je ta sklep v kar 90% primerov prizadet kdaj kasneje, ko je bolezen že bolj razvita. Če se napad bolezni po bolečini v sklepu še stopnjuje, se pri bolnikih pojavi vročina in mrzlica. Prvi napad bolezni se običajno pojavi ponoči in največkrat ga povzroči kakšen izmed tipičnih sprožilcev. Najpogostejši sprožilni dejavniki so preobilni obrok, zaužitje večje količine alkohola, telesna poškodba, psihični šok, določena zdravila (največkrat gre za zdravila, ki jih uporabljajo pri kemoterapiji; določeni diuretiki ter visoke doze niacina)  ali operacija. 

Vzroki

Protin ali putika nastane zaradi povečane sinteze sečne kisline ali zaradi zmanjšane zmožnosti izločanja sečne kisline. Bolezen se lahko razvije tudi zaradi obeh vzrokov naenkrat. Na bolezen znatno vplivajo prehranjevalne navade, najpogostejši sprožilci bolezni so pitje večjih količin alkohola, hrana z veliko vsebnostjo purina (meso, kvas, svinjina) in maščob, predelani ogljikovi hidrati in  zauživanje več kalorij, kot bi jih potrebovali za optimalno počutje in delovanje telesa.

Dieta

Alkohol poveča proizvodnjo sečne kisline, ker pospeši razgradnjo purina. Prav tako zmanjša izločanje sečne kisline, kar se zgodi zaradi povišane proizvodnje laktata (sol mlečne kisline) in vodi v okvarjeno delovanj ledvic. Iz teh razlogov moramo popolnoma prenehati z uživanjem alkohola. To omogoči znižanje ravni sečne kisline, kar prepreči pojav bolezni pri mnogih posameznikih.

Za obvladovanje protina oziroma putike se že dolgo časa priporoča posebna dieta. Ta predstavlja glavni steber pri obvladovanju bolezni in pri preprečevanju slabšanja stanja bolnikov. Hrana z visoko vsebnostjo purina je v primeru protina povsem prepovedana in se jo mora črtati z jedilnika. Bistveno za bolnike je, da se odpovejo mesu (posebno jetrom, ledvicam, srcu), lupinarjem (školjkam, polžem, rakom), vsem vrstam kvasa in več vrst ribam (slaniki, sardele, skuše, inčuni). Pri hrani s srednjo vsebnostjo purina pa moramo biti zelo zmerni in bistveno zmanjšati njen vnos. To se nanaša na stročnice, špinačo, blitvo, šparglje, ostale ribe, svinjino, cvetačo, gobe, otrobe in celo žitno zrnje.

Debelost so znanstveniki in zdravniki povezali z višjo obolevnostjo za protinom. Izguba odvečne telesne teže znatno pripomore k zmanjšanju nivoja sečne kisline. Ko si prizadevamo izgubiti težo moramo zaužiti čim več hrane z visoko vsebnostjo vlaknin in malo maščob. Takšno prehranjevanje bo pomagalo tudi nadzorovati povišano stopnjo holesterola in trigliceridov – oboje je pri pretežkih posameznikih namreč nezdravo povišano.

Osebe, ki trpijo zaradi protina bi se morale izogibati tudi predelanim ogljikovim hidratom, fruktozi in nasičenim maščobam. Preprosti sladkorji (rafiniran sladkor, med, javorjev sirup, koruzni sirup, fruktoza…) namreč povečajo proizvodnjo sečne kisline, hkrati pa nasičene maščobe zmanjšajo izločanje sečne kisline. Kombinacija hrane, ki vsebuje preproste sladkorje in nasičene maščobe je iz tega razloga za bolnike s protinom izjemno škodljiva. Prehrano bolnikov morajo sestavljati kompleksni ogljikovi hidrati. Priporočljive so polnozrnate žitarice, zmerno uživanje stročnic in veliko zelenjave. Za osebe s protinom je še bolj kot za druge ljudi pomembno, da veliko pijejo in niso nikoli dehidrirani. Voda namreč razredči urin in poveča izločanje sečne kisline. Prav tako pitje dovoljšnih količin vode zmanjšuje tveganje za nastanek ledvičnih kamnov.

Prehranski dodatki, priporočljivi pri spopadanju s protinom oziroma putiko:

Bolečina akutnega napada protina je izjemno huda in takrat moramo do zdravnika, ki nam bo predpisal protivnetno in protibolečinsko zdravilo. Zdravila, ki jih ponuja sodobna farmacija za protin sicer ne zdravijo vzrokov bolezni in ne preprečujejo napredovanja bolezenskega stanja, vendar zaustavijo vnetne procese. Ob dolgotrajni uporabi imajo obstoječa zdravila hude stranske učinke, zato je pomembno, da bolezen nadzorujemo s primerno prehrano. Bolniki so lahko veseli novice, da je ta ukrep dovolj učinkovit in da uporaba zdravil po 12 urah od napada protina skoraj nikoli ni več potrebna.

Vitamini

B vitamini

Vitamini B kompleksa pomagajo ublažiti stres, ki je pogost spremljevalec ali celo sprožilec napadov protina. Dodajanje B vitaminov je zato izjemno priporočljivo.

Cink

Cink je mineral, ki pripomore k presnovi beljakovin.

Germanij

Germanij je kemijski element, ki ublaži bolečino in zatekanje. Pomaga pri obolelih sklepih.

Folna kislina (Vitamin B9)

Folna kislina pomaga pri metabolizmu beljakovin. Kar nekaj študij je ugotovilo, da zavira encim, ki je odgovoren za proizvodnjo sečne kisline. Iz tega razloga je dodajanje folne kisline pri bolnikih s protinom zelo priporočljivo.

Zelišča

Češnjev sok

Češnje znižujejo koncentracijo sečne kisline, zato je češnjev sok znano zdravilo zoper protin. Poleg češenj pomagajo tudi glogove in brinove jagode, borovnice in ostalo temno rdeče in modro jagodičevje. Ti sadeži namreč vsebujejo sestavine, ki uravnavajo koncentracijo sečne kisline.

Grozdne pečke

Grozdne pečke vsebujejo veliko bioflavonoidov, ki učinkujejo z vitaminom C in preprečujejo razgrajevanje kolagena, zaradi česar se lahko poslabšajo bolezenski znaki artritisa. 

Kopriva

Če liste koprive položimo na mesta, ki jih je prizadel protin, nam to lahko olajša bolečine v sklepu. Čeprav se morda ta način zdravljenja sliši krut, saj nas listi koprive opečejo, je to učinkovit način za omilitev bolečine zaradi protina. Če imamo na voljo svežo rastlino je liste priporočljivo sočiti in nato sok nanesti na obveze, s katerimi bomo obvezali prizadete sklepe. Obkladek te vrste naj bi nam pomagal pri soočanju z bolečinami zaradi artritisa.

Sok zelene

Sok zelene je odličen diuretik, pospešuje pretok urina skozi ledvice in tako olajša bolezenske znake protina.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil

B vitamini: 100 mg po 2krat / dan

B₆: 50 mg / trikrat na dan

Cink: 30 – 45 mg / dan

Folna kislina (Vitamin B9): 10 mg / dan

Kombinacija antioksidantov: priporočljiva je kombinacija, ki vsebuje alfa in beta karoten, superoksid dizmutazo, vitamina C, E in selen. Jemljite 2 – 3 odmerke na dan

Germanij: 100 mg po dvakrat / dan

Izvleček grozdni pečk: 3krat / dan po 100 mg v tableti oziroma kapsuli

Sok grozdnih pečk: 3krat / dan spijte po en kozarec češnjevega soka

Viri:

▪ Conkling, W., Wong, D. (2005), The Complete Guide to Vitamins, Herbs and Supplements. The Holistic Path to Good Health. HarperCollins e – books

▪ Mindsel, E. (2010), Vedno zdravi. Z vitamini, minerali, zelišči in zdravo hrano. Ljubljana: Mladinska knjiga.

▪ Murray, M. (2002), The Pill Book Guide to Natural Medicines: Vitamines, Minerals, Nutritional Supplements, Herbs and Other Natural Products. Bantam Books.

ŽOLČNI KAMNI

Žolčni kamni so trdni delci, ki nastajajo v žolčniku ali v žolčnih kanalih. So okrogle ali ovalne oblike ter gladke površine. Žolčnik se nahaja v majhni hruškasti vrečki pod jetri, kjer se shranjuje žolč. Žolč izločajo jetra, naloga žolča pa je prebavljanje maščob. Ves žolč se na koncu izloči v tanko črevo.

Žolčni kamni so zelo neprijetna nadloga in napadi žolčnih kamnov so izjemno boleči. Kadar so težave, ki jih povzročajo žolčni kamni zelo hude, je potrebno kamne kirurško odstraniti; v nekaterih blažjih primerih se žolčne kamne lahko odstrani (razbije) s pomočjo ultrazvoka, brez kirurškega posega. Žal to ne preprečuje vnovičnega nastajanja kamnov. Žolčne kamene je možno preprečiti oziroma že nastale kamne obvladovati brez operacije, vendar je potrebno zato spremeniti življenjski slog. Najbolj pomembna je pri tem sprememba prehrane in vpeljava prehranskih dodatkov v naš nov jedilnik.

Znaki in Simptomi

Osebe, ki imajo žolčne kamne lahko živijo povsem brez težav, lahko pa žolčni kamni povzročajo obdobja hude bolečine v trebuhu, ki seva tudi v zgornji del hrbta. Bolečino začutimo le kadar se žolčni kamen zatakne v kanalu, ki vodi iz žolčnika v črevesje. Žolčnik lahko prizadene infekcija in vnetje, kako hude težave bomo imeli pa je odvisno od oblike in velikosti žolčnih kamnov. Žolčni kamni lahko povzročijo kronično bolezen žolčnika. Znaki te bolezni so poleg bolečine tudi napenjanje, hudi vetrovi, slabost in trebušni krči. V najhujših primerih je potrebno žolčnik kirurško odstraniti. Diagnoza žolčnih kamnov je zelo preprosta – za potrditev je potrebno narediti ultrazvok.

Vzroki

Žolčni kamni nastanejo zaradi neravnovesja v sestavinah žolča. Žolč sestavlja več snovi. To so žolčne soli, bilirubin, holesterol, fosfolipidi (gradniki celičnih membran), maščobne kisline, voda, elektroliti in še nekaj drugih sestavin. Najpogosteje so nastali žolčni kamni mešanica holesterola in anorganskih kalcijevih soli.

Poglavitni razlog za nastanek žolčnih kamnov je prehrana s premalo vsebnostjo vlaknin. Običajno ljudje z žolčnimi kamni jedo veliko predelanih ogljikovih hidratov in nezdravih maščob ter izjemno malo vlaknin. To vodi v zmanjšano sintezo žolčnih kislin, ki jo opravljajo jetra. Posledično se znatno zmanjša topnost žolča in prične se nastanek žolčnih kamnov. Povečano tveganje za nastanek kamnov prav tako predstavlja visok vnos rafiniranega sladkorja.

Ženske so precej bolj dovzetne za žolčne kamne. Možnost za nastanek kamnov je pri ženskah za kar štirikrat višja kot v primerjavi z moškimi. Najverjetneje so ženske bolj nagnjene k žolčnim kamnom zaradi povišane sinteze holesterola ali zaradi zmanjšane sinteze žolčnih kislin, kar je posledica estrogena. Na večjo pojavnost žolčnih kamnov pri ženskah vpliva še nosečnost, uporaba oralne kontracepcije ali povišan nivo estrogena.

Kot dodatno tveganje za nastanek žolčnih kamnov se smatra tudi debelost. Pri pretežkih posameznikih je pojavnost žolčnih kamnov namreč precej višja kot pri posameznikih z normalno telesno težo. Poleg naštetih vzrokov za nastanek žolčnih kamnov so dejavniki tveganja še druge bolezni jeter, alkoholizem, kronična vnetja jeter ali žolčnika, alergije na hrano, genetska občutljivost in okužbe s paraziti.

Dieta

Žolčni kamni so povezani s sodobnim načinom prehranjevanja. Da bi preprečili nastanek žolčnih kamnov moramo povečati vnos zelenjave, sadja in prehranskih vlaknin. To nam ne služi samo kot preventiva; sprememba prehrane je namreč tudi del zdravljenja ob že nastalih žolčnih kamnih. Posebno priporočljive so vlaknine, ki se ob zaužitju zasluzijo (so topne v vodi). Take vrste vlaknin vsebujejo na primer ovseni otrobi in guar gumi, pektin, zelenjava in sadje. Na dan je potrebno zaužiti po več manjših in zdravih obrokov. Osebe z žolčnimi kamni morajo prav tako omejiti vnos nasičenih maščob, holesterola, sladkorja in živalskih proteinov. Potrebno se je izogibati vsej ocvrti hrani in na dan popiti dovolj vode (vsaj 2 litra). Dovoljšen vnos vode namreč vzdržuje primerno vsebnost vode v samem žolču. Za kavo se je pokazalo, da povzroča krčenje in zožitev žolčnika, zato se je morajo osebe z žolčnimi kamni izogibati.

Vegetarijanski način prehranjevanja se je izkazal kot izjemno dobra preventiva pri nastajanju žolčnih kamnov. Najverjetneje vegetarijanstvo pomaga iz dveh razlogov. Eden je povečan vnos vlaknin; drugi razlog se skriva v biokemični sestavi zelenjave. Zelenjavni proteini namreč delujejo preventivno na nastanek žolčnih kamnov; živalski proteini pa v nasprotju pripomorejo k oblikovanju kamnov. Pri žolčnih kamnih je zato priporočljiva vegetarijanska dieta ali pa vsaj omejitev zauživanja mesa, kot tudi jajc in mlečnih izdelkov.

Znanstveniki in zdravniki že kar nekaj časa povezujejo nastanek žolčnih kamnov tudi z alergijami na hrano. Osebe z žolčnimi kamni so v raziskavah živele povsem brez težav, če so sledile izločevalni dieti, ki je iz prehrane izključevala najbolj pogoste prehranske alergene. Ponovno zaužitje prehranskih alergenov pa je pri večini bolnikov sprožilo hud napad žolčnih kamnov.

Prehranski dodatki, ki odpravljajo težave žolčnih kamnov

Vitamini in minerali

Vitamin C

Pomanjkanje vitamina C lahko povzroči nastanek žolčnih kamnov. Vitamina C nam zato ne sme manjkati, pomanjkanje pa moramo nadomestiti s prehranskimi dodatki.

Vitamin E

Vitamin E preprečuje, da maščobe v telesu postanejo žarke. Iz tega razloga je priporočljivo, da ga dodatno vnašamo v telo.

Zelišča

Kurkuma

Kurkuma je poleg pegastega badlja in poprove mete ena izmed ključnih rastlin, ki se jih uporablja kot zdravilo za žolčne kamne. Raziskovalci so dokazali, da kurkuma blagodejno vpliva na jetra in spodbuja izločanje žolča. S spodbujanjem izločanja žolča se pospeši razgradnja maščob iz hrane, to pa preprečuje nastajanje žolčnih kamnov in bolezni žolčnika. Kurkumo kot začimbo lahko varno uporabljamo v kuhinji pri pripravi obrokov.

Pegasti badelj

Ta rastlina vsebuje snov, ki se imenuje similarin. To je anktioksidant, ki varuje jetra pred poškodbami prostih radikalov. Pegasti badelj tudi spodbuja rast novih jetrnih celic, ki nadomeščajo stare in poškodovane celice. Dobro delovanje jeter je nujno za zdravo delovanje žolčnika, zato je pegasti badelj pomembno zelišče, s katerim lajšamo nepravilnosti pri žolčniku. Rastlina tudi preprečuje nastanek žolčnih kamnov in jih zdravi, in sicer tako, da povečuje topnost žolča, ki ga izloča žolčnik. Ta nato lažje in hitreje prehaja skozi telo.

Poprova meta

Poprova meta že od nekdaj velja za rastlino, ki pomaga pri prebavnih težavah. Pomagala naj bi tudi ob prehudem napenjanju, ki je eden izmed znakov žolčnih kamnov. Pijemo lahko čaj poprove mete ali pa poprovo meto najdemo v raznih dodatkih, ki raztapljajo žolčne kamne.

Psilium ali indijski trpotec

Psilium znižuje holesterol in na ta način zmanjšuje možnost za nastanek žolčnih kamnov.

Regrat

Regrat je naravni diuretik, ki pospešuje prebavo. Vsebuje veliko lecitina in kalija, to pa spodbuja delovanje jeter in žolčnika. Spomladi, ko raste regrat, si čim večkrat privoščimo regratovo solato, ki čisti in krepi jetra.

Drugi dodatki

Lecitin

Lecitin nastaja v jetrih in je udeležen pri presnavljanju maščob. Na voljo je kot dodatek in zdravniki ga mnogokrat predpisujejo za zmanjševanje velikosti holesterolnih žolčnih kamnov. Vsak dan bi ga morale jemati vse osebe, ki so v nevarnosti, da bodo dobile žolčne kamne.

Tavrin

Tavrin je aminokislina, ki jo vsebujejo žolčne soli. Spodbuja nastajanje in izločanje žolča. Ta je nujen za razgrajevanje maščob in lipidov, in če ga primanjkuje, se lahko zviša holesterol. Pri ženskah nastaja manj tavrina kot pri moških, zato so ženske bolj nagnjenje k (holesterolnim) žolčnim kamnom. Tavrin se priporoča za vse, ki so nagnjeni k nastajanju žolčnih kamnov, še posebno pa za ženske.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil

Lecitin: 1 – 2 žlici trikrat / dan

Pegasti badelj: 1 – 3 kapsule / dan

Psilium: 5 g / dan

Tavrin: 250 mg dvakrat / dan

Vitamin C: 500 – 1000 mg do trikrat / dan

Vitamin E: 200 – 400 IU / dan

Viri:

▪ Conkling, W., Wong, D. (2005), The Complete Guide to Vitamins, Herbs and Supplements. The Holistic Path to Good Health. HarperCollins e – books

▪ Mindsel, E. (2010), Vedno zdravi. Z vitamini, minerali, zelišči in zdravo hrano. Ljubljana: Mladinska knjiga.

▪ Murray, M. (2002), The Pill Book Guide to Natural Medicines: Vitamines, Minerals, Nutritional Supplements, Herbs and Other Natural Products. Bantam Books.

VNETJA UŠES (OTITIS MEDIA)

Za akutno vnetje srednjega ušesa (otitis media) je značilno, da celotno srednje uho, vključno z bobničem postane vneto in okuženo. Običajno nas akutno vnetje ušes doleti pred vnetjem zgornjih dihal ali pa nastane zaradi alergije. Pri kroničnem vnetju pa je značilna nenehna oteklost srednjega ušesa, ki lahko nato postane gojišče za akutne okužbe. Ponavljajoči izbruhi vnetja ušes so najpogostejši razlog obiska pri pediatru – otroci imajo namreč še posebno velikokrat vneto srednje uho.

Znaki in Simptomi

Za akutno vnetje ušes je značilna huda bolečina v ušesu, razdražljivost, nedavno vnetje zgornjih dihalnih poti ali alergija. Bobnič je rdeč, moten in nabrekel. Prav tako je za vnetje srednjega ušesa značilna vročina in tresavica. Vnetje ušes zna biti tudi precej resno, zato je pri akutnem vnetju potreben obisk pri zdravniku. Znak kroničnega vnetja srednjega ušesa pa je neboleča izguba sluha in moten, nepregiben oziroma tog bobnič.

Vzroki

Glavni dejavniki tveganja za vnetje ušes pri otrocih so oskrba v varstvu, ki pogosto pripelje do več prehladnih obolenj in drugih okužb, kurjenje v peči na drva, izpostavljenost pasivnemu kajenju in nedojenje oziroma prehitra opusitev dojenja. Vsi dejavniki tveganja, razen oskrbe otrok v varstvu, imajo nekaj skupnega: vodijo do nepravilnega delovanja evstahijeve cevi, kar predstavlja osnovni vzrok za vnetje srednjega ušesa pri skoraj vseh primerih bolezni. Evstahijeva cev regulira tlak v srednjem ušesu, ščiti srednje uho pred izločki nosu in grla ter bakterijami in čisti srednje uho tekočin.

Požiranje zaradi aktivnosti okoliških mišic povzroči aktivno odpiranje evstahijeve cevi. Dojenčki in manjši otroci so še posebno dovzetni za težave z evstahijevo cevjo, saj je cev pri njih ožja in bolj vodoravna. Hitro lahko pride do zapore evstahijeve cevi, ki nastane zaradi kolapsa cevi same (to se zgodi zaradi šibkega in nežnega tkiva, ki drži evstahijevo cev na mestu ali zaradi okvarjenega mehanizma za odpiranje cevi) ali zaradi zastoja sluzi, ki nastane kot odgovor na draženje, alergijo ali okužbo.  Zapora evstahijeve cevi sprva vodi do kopičenja ušesnih tekočin, kasneje pa ta predel ušesa postane gojišče za bakterije in nastane bakterijsko vnetje srednjega ušesa.

K vnetju ušes pogosto pripomore tudi suh zrak. Ta namreč povzroči zatekanje nosne sluznice in zmanjša prezračevanje evstahijeve cevi ali pa osuši obloge evstahijeve cevi. Ko se obloge osušijo se poveča izločanje v ušesu, hkrati pa se zmanjša sposobnost uho očistiti odvečnih tekočin. Iz tega razloga je pomembno, da poskrbimo, da zrak v bivalnih prostorih ni suh. Za osebe, ki imajo pogosto težave z vnetjem ušes je zelo priporočljiv vlažilec zraka.

Dieta in ukrepi pri vnetjih ušes

V zadnjem času so bile alergije na hrano v znanstvenih raziskavah izpostavljene kot eden izmed glavnih razlogov za kronično vnetje srednjega ušesa. Izločitev prehranskih alergenov se je zato izkazalo zelo učinkovito pri zdravljenju. Nekatere študije so pokazale, da izločitev prehranskih alergenov pri blaženju kroničnega vnetja srednjega ušesa pomaga kar 90% otrok. Alergije na hrano je zelo težko določiti, ko je prisotno akutno vnetje ušesa, zato zdravniki priporočajo, da naj se iz prehrane izločijo najbolj alergena živila. To so mleko in mlečni izdelki, jajca, pšenica, agrumi in arašidi. Prav tako bi morale osebe, ki imajo težave z vnetjem ušes iz prehrane izločiti preproste ogljikove hidrate (sladkor, med, suho sadje, koncentrirani sadni sokovi) in ves čas skrbeti za zdravo in uravnoteženo prehrano. To omogoča normalno delovanje imunskega sistema. Poleg prehrane je pomembno, da se oseba s pogostimi vnetji ušes (posebno, če je to otrok) tudi veliko giblje, je na svežem zraku in dobi dovolj spanca na noč.

Prehranski dodatki, ki pomagajo pri spopadanju z vnetji ušes

Vitamini in minerali

Cink

Cink krepi imunski sistem in je zato priporočljiv vedno, ko se telo bori z vnetjem ali okužbo.

Mangan

Pri osebah, ki imajo pogosto vnetja ušes so odkrili, da imajo zelo nizke vrednosti mangana. Pomanjkanje je priporočljivo nadomestiti s prehranskimi dodatki.

Vitamin C

Vitamin C krepi imunski sistem in njegovo sposobnost borbe z okužbami. Iz tega razloga je priporočljiv tudi pri vnetju ušes.

Zelišča

Ameriški slamnik

Ameriški slamnik je rastlina, ki je že zelo dolgo poznana v zdravilstvu, pa tudi sodobna medicina in farmacija jo vedno bolj spoštujeta. Rastlina je izjemno učinkovita pri zdravljenju in zatiranju virusov ter zmanjšuje vnetje z antibiotičnimi snovmi, ki se nahajajo v listih in koreninah rastline. V nasprotju z antibiotiki na telo učinkuje blago, hkrati pa spodbuja imunski sistem, ki poskrbi za naravno obrambo pred boleznijo. Krepi telo in spodbuja sposobnost za premagovanje bolezni. Ker ima protivnetne in protiinfekcijske lastnosti je zelo priporočljiva pri zdravljenju prehladov in (akutnih) vnetij ušes.

Česen

Česnovo olje je znano ljudsko zdravilo za bolečine ušesih. Nekaj kapljic olja iz kapsule s česnovim pripravkom narahlo natresemo v uho. Kapljic pa nikoli ne smemo uporabljati, če ima oseba z vnetjem ušes kirurško vstavljene cevčice ali če še nismo bili pri zdravniku. Olje namreč preprečuje jasen pogled na bobniče.

Drugi dodatki

Acidofilus

Gre za probiotično bakterijo, ki spodbuja imunski odziv in pomaga premagovati bakterije in viruse. Dobimo jo v probiotičnih jogurtih, kefirju ali v kapsulah oziroma v tekoči obliki.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil

Acidofilus: 1 kapsula dvakrat / dan ali v primeru acidofilusa v tekoči obliki 1 žlička pripravka na dan

Ameriški slamnik: od 500 – 1500 mg / dan, najmanj en teden

Cink: trikrat po 10 mg / dan

Mangan: 10 mg / dan

Vitamin C: 3000 mg / dan

Viri:

Conkling, W., Wong, D. (2005), The Complete Guide to Vitamins, Herbs and Supplements. The Holistic Path to Good Health. HarperCollins e – books

Mindsel, E. (2010), Vedno zdravi. Z vitamini, minerali, zelišči in zdravo hrano. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Murray, M. (2002), The Pill Book Guide to Natural Medicines: Vitamines, Minerals, Nutritional Supplements, Herbs and Other Natural Products. Bantam Books.