Budizem – QiGong

Ker je bil skrit, religiozni QiGong ni postal tako popularen kot druge kategorije na Kitajskem v Quing obdobju. Komaj v prejšnjem stoletju, ko so prišle skrivnosti počasi v javnost, je religiozni QiGong postal popularen na Kitajskem. Religiozni QiGong je v osnovi Budističen in Taoističen, njegov namen pa je, da pomaga pri doseganju razsvetljenja ali tega čemur v Budizmu pravimo Budstvo. Iščejo načine, kako se dvigniti nad normalno človeško trpljenje in pobegniti iz ciklov kontinuirane reinkarnacije. Verjamejo, da vse človeško trpljenje povzroči sedem emocij in šest želja. Če je človek vezan na teh šest želja, se bo reinkarniral po smrti. Da bi se izognili reinkarnaciji, je potrebo trenirati duh do višjih nivojev, kjer je dovolj močan, da ostane neodvisen po smrti. Ta duh bo vstopil v nebesno kraljestvo in pridobil večni mir. To je izredno težko doseči v vsakodnevnem svetu, zato praktikanti religioznega Qi gonga pogosto pobegnejo iz družbe in iščejo osamo v gorah, kjer se lahko brez zunanjih motenj koncentrirajo na energije in samo-kultiviranje duha.

Budizem – Budistični (religiozni) QiGong

Religiozni QiGong praktikanti trenirajo za okrepitev internega Qi-ja, ki hrani duha (Shen), dokler ta duh ni sposoben preživeti smrti fizičnega telesa. Veliko menihov smatra Yi Jin Jing QiGong (Krepitev Kit-Mišic) kot potreben korak v tem treningu, saj jim omogoča, da ustvarijo obilno količino Qi-ja. Xi Sui Jing QiGong (Čiščenje Kostnega Mozga) je potem uporabljen, da vodi Qi na področje čela, kjer se nahaja duh, in energizira možgane. Xi Sui Jing je bil včasih namenjen le za izbrane menihe, ki so dosegli visok nivo QiGong treninga. Tibetanski Budisti so prav tako izvajali zelo podoben trening. V dveh tisočletjih so Tibetanski Budisti, Kitajski Budisti in Taoisti sledili enakim principom iz katerih so se razvile tri glavne religiozne šole QiGong-a na Kitajskem.

Stremljenje proti razsvetljenju ali Budstvu se smatra kot najvišja in najzahtevnejša oblika QiGong-a. Mnogi praktikanti QiGong-a zavračajo rigoroznost tega religioznega treninga in prakticirajo Yi Jin Jing in Xi Sui Jing Qigong le za dolgoživost. Ravno ti ljudje so tudi razkrili skrivnosti tega treninga zunanjemu svetu.

Budizem in QiGong 

V 2000 letih so se v Aziji razvile tri šole Budističnega QiGong-a; Indijski, Kitajski in Tibetanski. Ker je Budizemrazvil Indijski princ Siddhartha Gautama, med leti 558 pr.Kr in 478 pr.Kr, ima Indijski Budizem najdaljšo tradicijo. Budizem je bil uvožen na Kitajsko med Vzhodno Han dinastijo (58 p.Kr) in Kitajski Budisti so se počasi naučili metod duhovnega kultiviranja. Na njihove metode so vplivali Tradicionalni kitajski modreci in zdravilni QiGong, ki se je do takrat razvijal že 2000 let. Iz tega je nastal unikaten sistem treninga, ki se je razlikoval od pretekle tradicije.

Sodeč po starodavnih tekstih, ki so na voljo, se verjame, da je vsaj v prvih nekaj sto letih po uvozu Budizma bila uvožena samo Budistična filozofija in ne Budistična praksa. Dejanske metode kultiviranja in QiGong trening niso bili poznani. Za to obstaja več razlogov:

– Zaradi težavnosti transporta in komunikacije v tistem času je bil pretok Budističnih dokumentov iz Indije v Kitajsko zelo omejen. Čeprav je nekaj Indijskih menihov bilo povabljenih na Kitajsko, da pridigajo svojo doktrino, so omejitve ostajale.

– Tudi, če so bili dokumenti prinešeni na Kitajsko, je bilo zaradi globoke teorije in filozofije Budizma zelo malo ljudi, ki so bili sposobni prevesti te dokumente iz Indijščine v Kitajščino. Ta problem je bil še poglobljen zaradi kulturnih razlik obeh dežel. Tudi danes so različna kulturna ozadja glavni problem pri prevodih.

– Največji problem pa je verjetno bil ta, da mora prave metode treninga naučiti učence izkušen mojster. Samo omejeno količino se je moč naučiti iz knjig. Ta problem je bil še toliko večji, ker so se metode skrivale in so se predajale le od mojstra na učenca.

Kot lahko vidimo, je bil prenos znanja izredno počasen, še posebno, kar se tiče metod treninga. Nekaj stoletji je veljalo prepričanje, dokler človeku uspe očistiti um in si resnično želeti doseči Budovstva, se bo to slej ali prej tudi zgodilo. To se ni spremenilo, dokler Da Mo ni napisal Yi Jin Jing in Xi Sui Jing, ki je končno podal navodila in trening za dosego Budstva.

Pred Da Mo je bil Kitajski budizem zelo podoben Kitajskemu QiGongu modrecev. Glavna razlika je bila, medtem ko se je QiGong modrecev zavzemal za ohranjanje zdravja, se je Budistični QiGong zavzemal za Budstvo. Meditacija je nujni proces v treningu meniha, da postane emocionalno nevtralen. Budisti verjamejo, da vso človekovo trpljenje izhaja iz sedem emociji in šest želja (Qi Quing Lu). Teh sedem emocij je veselje, jeza, strah, ljubezen, sovraštvo, poželenje. Želje izvirajo iz šestih čutil; oči, ušesa, nos, jezik, telo in um (Xin). Budisti kultivirajo v sebi naravno stanje separacije od štirih praznin; zemlje, vode, ognja in vetra. Verjamejo, da s svojim treningom lahko ohranijo duh neodvisen in tako uidejo iz ciklov ponovne reinkarnacije.

Tibetanski Budizem

Tibetanski budizem je bil vedno zavit v tančico skrivnosti in je bil ves čas izoliran od zunanjega sveta. Zaradi tega je zelo težko določiti, kdaj se je Tibetanski Budizem pravzaprav začel. Ker je Tibet blizu Indije, je razumno sklepati, da se je Tibetanski Budizem začel pred Kitajskim. Ponovno je spet razumno sklepati, da je imel Tibetanski QiGong več stika z Indijo kot Kitajski QiGong. Vendar je skozi tisočletja učenja in raziskav Tibet razvil popolnoma unikaten stil QiGong meditacije. Tibetanskim menihom pravimo Lame (La Ma), mnogo se jih uči tudi borilne veščine. Zaradi drugačnega kulturnega ozadja se ne razlikuje le Tibetanska meditacija od Kitajskih in Indijskih Budistov, temveč se razlikujejo tudi njihove borilne veščine. Tibetanski QiGong in borilne veščine so bili dolgo časa skriti zunanjemu svetu in bili zato imenovani »Mi Zong«, kar pomeni »skriti stil«. Zaradi tega in zaradi drugačnega jezika je zelo malo dokumentov na Kitajskem. Generalno rečeno, Tibetanski QiGong se ni razširil na Kitajsko vse do Qing dinastije (1644-1911). Od takrat naprej pa je postal bolj popularen.

Čeprav se tehnike Tibetanskega QiGong-a razlikujejo od Kitajskih in Indijskih Budistov, pa imajo vseeno isti cilj Budstva. Po dokumentih, ki so na voljo, Tibetanski QiGong trening poudarja kultiviranje duha s pomočjo statične meditacije, čeprav uporablja tudi mnogo fizičnih QiGong vaj, ki so podobni Indijski Jogi.

LEAVE A REPLY

Please enter your comment!
Please enter your name here