Enterični živčni sistem

V črevesju imamo druge možgane, ki jim tudi pravimo Enterični živčni sistem, drugi možgani ali trebušni možgani.

Ko gre za vaše razpoloženje, vaše odločitve in vaše vedenje, možgani v vaši glavi niso edini, ki razmišljajo.

Imeli ste težko jutro. Zamujate v službo, imate tono dela, ki ga morate dokončati danes, vaš šef je nezadovoljen. Ko pride čas za kosilo, se ne odločite za zdrav obrok solate, temveč posežete po sladki ali mastni hrani. Ne morete si pomagati – v času stresa naši možgani spodbujajo, da iščemo hrano, ki nam ponuja emocionalno uteho. To je že znano dejstvo. Česar verjetno niste vedeli, pa je, da krivec morda niso vaši možgani v glavi, temveč vaši drugi možgani.

Točno tako, vaši DRUGI možgani. V vašem telesu se nahaja ločeni živčni sistem, ki je tako zapleten, da so ga znanstveniki poimenovali drugi možgani. Sestavljen je iz približno 500 milijonov nevronov, približno 5x več kot v možganih podgane. Ta mreža nevronov je dolga 9 metrov in sega od požiralnika do anusa. To so možgani, ki bi lahko bili odgovorni za vašo emocionalno lakoto, ki hrepeni po čipsu, čokoladi, piškotih itd. in nastopi v času stresa.

V stenah vašega črevesja, se nahaja enterični živčni sistem, za katerega je že dolgo znano, da je odgovoren za prebavo. Zadnje raziskave pa kažejo, da igra pomembno vlogo tudi pri fizičnem in mentalnem počutju. Lahko deluje neodvisno in soodvisno z možgani v vaši glavi, čeprav se mišljenja vašega črevesja ne zavedate, vam enterični živčni sistem pomaga zaznati grožnje iz okolja in vpliva na vaš odziv. Michael Gershon (Columbia-Presbyterian Medical Center, New York) pravi: » Veliko informacij, ki jih črevesje pošlje možganom, vpliva na dobro počutje, pa to sploh ne pride do zavesti.«

Če pogledamo v človeško telo, ne moremo spregledati možganov in njegovih živčnih celic, ki tečejo po hrbtenjači. Enterični sistem, ki predstavlja široko razpredeno mrežo nevronov, ki teče skozi dve plasti črevesja, je veliko manj vpadljiv, zato so ga odkrili komaj v sredini 19. stoletja. Je del avtonomnega živčnega sistema, mreže perifernih živcev, ki kontrolirajo visceralne funkcije. Je tudi originalni živčni sistem, ki se je pojavil pri prvih vretenčarjih pred več kot 500 milijoni leti in postajal vedno bolj kompleksen, ko so se vretenčarji razvijali – morda so se iz enteričnega živčevja kasneje razvili tudi možgani.

Drugi možgani in prebava

Prebava je kompleksen proces, zato je smiselno, da ima posebno mrežo živcev, ki jo nadzira. Enterični živčni sistem ima nadzor nad mehaničnim mešanjem hrane v želodcu in kontrolira mišično kontrakcijo, da se hrana lahko premika preko črevesja, skrbi pa tudi za pravi nivo pH in kemično sestavo prebavnih encimov.

Vendar obstaja še en razlog, zakaj enterični živčni sistem potrebuje toliko nevronov: prehranjevaje je polno nevarnosti. Tako kot koža, mora črevesje preprečiti vdor potencialno nevarnih napadalcev, kot so bakterije in virusi. Če ti patogeni pridejo preko črevesne obloge, imunske celice v stenah črevesja izločijo protivnetne substance, kot je na primer histamin. Zaznati patogene, je naloga nevronov v enteričnem živčnem sistemu, ki potem sprožijo drisko ali sporočijo možganom v glavi, da je čas za bruhanje.

Ni vam treba biti gastroenterolog, da se zavedate črevesnih reakcij – ali bolj subtilnih občutkov v trebuhu, ki spremljajo emocije kot so veselje, strah in stres. Že stoletja ljudje vedo, da črevesje komunicira z možgani in vpliva na zdravje in bolezni. Vendar je bila ta povezava raziskana šele v zadnjem stoletju. Dva pionirja na tem področju sta bila ameriški zdravnik Byron Robinson , ki je leta 1907 objavila »The Abdominal and Pelvic Brain« (Trebušni in Medenični Možgani) in njegov sodobnik , britanski fiziolog Johannis Langley , ki je skoval izraz “enteralni živčni sistem”. V tem času je postalo tudi jasno, da lahko enterični živčni sistem deluje avtonomno. Če je glavna povezava z možgani pretrgana, je enterični živčni sistem sposoben naprej uravnavati prebavo. Kljub tem odkritjem, je zanimanje za trebušne možgane upadlo vse do leta 1990, ko se je razvila disciplina nevorgastroenterologija.

Vemo, da enterični živčni sistem ni sposoben samo avtonomnega delovanja, ampak tudi vpliva na možgane. Dejstvo je, da približno 90 % signalov, ki poteka vzdolž vagus živca, ne poteka od zgoraj, ampak iz enteričnega živčnega sistema, torej drugih možganov.

Dobro počutje

Drugi možgani nosijo tudi kar nekaj značilnosti prvih. Sestavljeni so iz različnih tipov nevronov s podporo glialnih celic. Imajo svojo različico krvno-možganske pregrade, da lahko ohranijo svojo fiziološko okolje stabilno. Proizvajajo široko paleto hormonov in okoli 40 nevrotransmiterjev istih razredov, kot jih najdemo v zgornjih možganih. Pravijo, da nevroni v črevesju proizvedejo toliko dopamina, kot ga proizvede glava. Zanimivo je, da je 95 % serotonina v telesu, prisotnega v enteričnem živčnem sistemu.

Kaj nevrotransmiterji počnejo v črevesju? V možganih je dopamin molekula, ki jo povezujemo z ugodjem in sistemom nagrajevanja. Ta molekula ima enako vlogo tudi v črevesju, pošilja signale med nevroni in koordinira krčenje mišic v črevesju. Signale v črevesju prenaša tudi molekula serotonin, ki ji tudi pravimo molekula dobrega počutja, saj preprečuje depresijo in regulira spanje, apetit in telesno temperaturo. Vendar njen vpliv sega še dlje. Serotonin, ki se proizvede v telesu pride v kri, kjer pomaga popraviti poškodovane celice v jetrih in pljučih. Je tudi izredno pomembna molekula za razvoj srca, kot tudi za regulacijo kostne mase.

Kako pa vpliva na počutje? Jasno je, da trebušni možgani nimajo čustev, vendar pa lahko vplivajo na čustva v glavi. Vlada nekakšno splošno soglasje, da nevrotransmiterji v črevesju ne morejo priti v možgane – čeprav bi teoretično lahko prišli do predelov kot so hipotalamus. Vendar živčni signali iz črevesja pridejo do možganov in vplivajo na počutje. Zadnje raziskave to potrjujejo. V klinični raziskavi so s stimulacijo vagus živca, uspešno zdravili kronično depresijo, ki se ni odzvala na druge terapije.

Ta izmenjava signalov lahko tudi razloži, zakaj nam včasih tako zelo paše mastna hrana. Ko mastno hrano zaužijemo, receptorji v sluznici črevesja zaznajo maščobne kisline, ki nato pošljejo signale v možgane. To se ne zgodi le zato, da se možgane obvesti, kaj smo zaužili. Raziskave so pokazale, da so imeli ljudje manjši odziv na žalostno glasbo in slike po zaužitju maščobnih kislin.

Obstajajo še nadaljnji dokazi, ki povezujejo zgornje in spodnje možgane. Občutek metuljčkov v trebuhu, ki so pogosto prisotni, ko smo živčni, je rezultat tega, da je bila kri preusmerjena iz vaših mišic kot odziv možganov na beg ali boj. Stres tudi povzroči, da črevesje poveča proizvodnjo grelina, hormona, ki povečuje lakoto in obenem zmanjšuje anksioznost in depresijo. Grelin stimulira sproščanje dopamina v možganih tako direktno, da sproži živčne poti, ki jih povezujemo z užitkom, kot indirektno skozi signale preko vagus živca.

V evolucijski preteklosti je bila proizvodnja grelina bolj smiselna, saj smo morali ostati mirni, ko smo se podali v svet iskati hrano. Danes pa, ko je človek konstantno pod kroničnim stresom in ker je mastna hrana dostopna povsod, grelin, ki je kronično povišan, povzroča debelost.

Zdravo črevesje pomembno za srečo

Postaja vedno bolj jasno, da brez zdravih drugih možganov, brez dobro razvitega enteričnega živčnega sistema človek trpi za več kot samo za slabo prebavo. Pasricham je odkrila, da   novorojene podgane, katerih želodci so bili izpostavljeni blagi kislini, razvijejo precej več depresivnih in anksioznih motenj. To se ne dogaja, če je podgana izpostavljena npr. drugim poškodbam kot je draženje kože.                    

Izkazalo se je tudi, da materino mleko vsebuje oksitocin, ki pripomore k razvoju nevronov v želodcu (Molecular Nutrition and Food Research, vol 55, p 1592). To je lahko eden od razlogov, zakaj nedonošenčki, ki niso dojeni, pogosteje trpijo za prebavnimi motnjami kot je driska in drugimi boleznimi črevesja.

Serotonin je ključnega pomena za pravilen razvoj enteričnega živčnega sistema, ker je eden od rastnih faktorjev. Celice, ki proizvajajo serotonin, se v enteričnem živčnem sistemu razvijejo zelo zgodaj in če je njihov razvoj onemogočen, se drugi možgani ne morejo razviti pravilno.Gershon verjame, da vnetje črevesja ali pa ekstremni stres v zgodnih letih otrokovega življenja lahko v kasnejšem življenju vodi k sindromu razdražljivega črevesja, za katerega je značilna kronična bolečina v trebuhu, s pogosto drisko ali zaprtjem, ki ga pogosto spremlja depresija. Ideja, da se sindrom razdražljivega črevesja lahko pojavi z degeneracijo nevronov v črevesju, potrjujejo zadnje raziskave, ki razkrivajo, da ima 87 od 100 ljudi s temi težavami, v obtoku protitelesa, ki napadajo in uničujejo črevesje.

Mentalne bolezni

Živčni sistem v našem črevesju ne regulira smo prebave, drugi možgani igrajo vlogo tudi pri različnih mentalnih motnjah. Pri Parkinsonovi bolezni so težave z gibanjem in kontrolo povezane z izgubo celic, ki proizvajajo dopamin v možganih. Heiko Braak iz Univerze v Frankfurtu v Nemčiji pravi, da se proteinske kepe, ki povzročajo škodo (Lewy telesca), kažejo tudi v nevronih, ki proizvajajo dopamin v črevesju. Raziskave tudi kažejo, da se Lawyeva telesa pojavijo najprej v črevesju.

Trebušno dihanje

Interakcija med zgornjimi in spodnjimi možgani še ni povsem jasna, jasno pa je, da obstaja. Težave v črevesju lahko povzročajo težave v glavi in ta relacija je seveda tudi obratna. Da lahko preko dihanja vplivamo na naše počutje, je praktikantom meditacije jasno že tisočletja. Po vsej verjetnosti z različnimi tehnikami dihanja (trebušno dihanje, obratno trebušno dihanje etc.) vplivamo na enterični živčni sistem. Ker enterični živčni sistem vpliva na zgornje možgane, preko te povezave verjetno zelo učinkovito vplivamo tudi na naše počutje. Ko boste naslednjič meditirali in se osredotočali na dihanje, pomislite, da z dihanjem vplivate na trebušne možgane in če boste poskrbeli za njih, bodo oni poskrbeli za vaše celotno telo.